»Pasjeglavi ljudje«: Kdo so bili opričniki Ivana Groznega?

Brezkompromisni, kruti in večno zvesti svojemu carju so terorizirali vso državo in imeli celo zadnjo besedo na sodiščih. Odrezane pasje glave so visele z vratov njihovih konj, njihova črna oprava pa je spominjala na meniško. Bali so se jih vsi, tako reveži kot plemstvo.

Ivana Groznega, Velikega moskovskega princa, ki naj bi ubil lastnega sina, povezujejo z enim najtemnejših obdobij v ruski zgodovini. Vladar, ki je zbujal strahospoštovanje, je vzpostavil novo družbeni sloj– svoje osebne stražarje in tajno policijo, ki je dobila ime opričnina. Svoje zveste podpornike je uporabljal za kaznovanje tistih, ki jih ni maral.

Država v državi

Ko je Andrej Kurbski, vojaški vodja, plemič in Ivanov najbližji zaveznik, izdal svojega carja leta 1564, je Ivan napravil nepričakovano potezo. Medtem ko je bila Rusija v vojni z Litvo je zapustil je Moskvo in po kratki molitvi zbral svojo družino, spravil državno blagajno in brez besed zapustil Kremelj. 

Usmrtitev bojarja med vladavino carja Ivana Groznega. Vasilij Vladimirov. 1906 / Legion Media

Odpotoval je 123 km iz Moskve in se z družino namestil v Aleksandrovskem kremlju, trdnjavi, ki je služila kot carska rezidenca. Drzna poteza je bila posledica njegovega razhoda z rusko politično elito in brutalni vodja se je po pravici bal za svojo oblast in življenje, vendar se je odhod iz Moskve izkazal za slabo potezo.

V prestolnici je namreč zavladala panika. Ljudje so bili prestrašeni, mislili so, da državi v carjevi odsotnosti grozi propad. Množice so prihrumele pred Aleksandrovski kremelj, zahtevale Ivanovo vrnitev v Moskvo in konec anarhiji, ki je zajela prestolnico.

Mesec dni kasneje se je Ivan vrnil v Moskvo z ultimatom: na prestolu bo ostal samo pod pogojem, če se država razdeli na dve polovici. Ena polovica bi popolnoma pripadla njemu in njegovi osebno izbrani straži, druga polovica pa bojarjem in knezom (takratni eliti), tako kot v preteklosti. Vsi ostali razredi bi nadaljevali s svojim življenjem tako kot prej.

Pasjeglava kasta

Člani opričnine so bili izbrani iz nižjih stanov, glavni kriterij je bil, da nimajo nobenih povezav s katerimi koli plemiškimi rodbinami. Vsak član ali opričnik je moral carju priseči zvestobo in živeti v skladu s posebnim kodeksom: prepovedano je bilo jesti, piti ali se družiti s komer koli, ki ni bil član opričnine. Predpisana kazen za prelom prisege je bila smrt.

Odrski dizajn za opero Opričnik Pjotra Čajkovskega. Apolinarij Vasnecov, 1911 / Legion Media

Člani opričnine so živeli v posebnem delu mesta v osrednjih moskovskih četrtih okoli Starega Arbata in Nikitske ulice. Ivan je dotedanje stanovalce dobesedno pometal iz hiš skupaj z njihovimi družinami, da je lahko tam naselil svojo stražo. Izseljenci so se morali včasih v počasni hoji premikati proti svojim novim bivališčem, medtem ko so po poti prosjačili za hrano. Ko je zavzel četrt je vladar ukazal zgraditi novo palačo, obdano z zidom.

Vladarjeva osebna straža, ki je do takrat štela 1.000 mož, je narasla na 6.000. Zlovešč simbol opričnine je bila odsekana pasja glava z metlo, ki je visela z njihovih konjev. To je simboliziralo njihovo zvestobo do carja in pripravljenost raztrgati kateregakoli sovražnika Rusije na kose s pasjo surovostjo in jih »pomesti« iz države. 

Likvidacije v skladu s carjevo voljo

Politična ideja, ki je stala za opričnino, je bila preprečiti nesoglasja in ohraniti enotnost v državi. Takrat se je skoval pojem »kaznivo dejanje proti vladarju«, ki je služil kot podlaga za represije. Pravno formalno je bil pojem uveden šele leta 1649.

Car Ivan Grozni in Maljuta Skuratov na obisku pri bojarju Morozovu. Klavdij Lebedjev / Legion Media

V Novgorodski kroniki piše, da so člani opričnine izvajali množične poboje, kradli in plenili. Leta 1570 je opričnina obtožila novgorodsko plemstvo izdaje carja. »Obtožba je bila absurdna in kontroverzna,« meni zgodovinar Vladimir Kobrin. Kljub temu so bili novgorodski plemiči usmrčeni, skupaj z nekaj sto prebivalci. Polili so jih z gorljivo tekočino, jih zažgali in vrgli v reko Moskvo, tiste, ki so preživeli, pa so pokončali možje v čolnih.

Zakonik Ivana Groznega je smrtno kazen uvedel kot eno od najpogostejših sankcij. Včasih je bila za obsodbo dovolj samo beseda opričnika. Po usmrtitvi je opričnik dobil vso »izdajalčevo« premoženje, najbolj aktivni pa so bili seveda najbolj nagrajeni. »Carjeva volja je zakon in skrivnost,« pravi glavni junak Sorokinove novele Opričnikov dan, ki razlaga zgodbo carjevega najljubšega stražarja, Maljuta Skuratova.

Opričnina na dvoru Ivana IV. Nikolaj Nevrev / Legion Media

Ni presenetljivo, da takrat nihče ni preučeval morebitnih dokazov, ki so pričali v podporo usmrtitvam »po vladarjevi volji«, čeprav so bile nekatere obtožbe preprosto izmišljene.

Opričnina je na koncu začela izgubljati na moči in se ni bila več sposobna braniti pred zunanjimi sovražniki. Leto dni po uničenju Novgoroda 1571, je krimski kan napadel Moskvo. Opričnina je komaj uspela obraniti prestol, zato jih je Ivan Grozni razpustil in potem naredil to, kar je znal najbolje – usmrtil je svoje najvišje poveljnike.

Zloglasni Ivan Grozni, prvi ruski car