V očeh prebivalcev Damaska vidiš strah, ozračje je zelo težko

Kako ste zbrali pogum, da ste se odpravili na Bližnji vzhod snemat film o migrantih?

Svoj film sem najprej začela snemati v Berlinu, v taboru za begunce. Iskala sem ženski lik. Ko sem prišla tja, so mi rekli, da dekleta iz Sirije ne bežijo sama, ampak samo z možmi ali s sorodniki.

Na koncu sem začela čisto vizualno »loviti« zanimive obraze. Našla sem lik, 14-letnega Mohameda, ki so ga starši poslali samega v Nemčijo. Celo pot je prehodil sam, da bi lahko potem v skladu z zakonom o združitvi družine v Nemčijo spravil še sorodnike iz Sirije.

Med snemanjem sem začela razumeti, da moram najprej odpotovati v Damask, kjer so ostali starši tega fanta. Zaradi zastojev pri pridobivanju sirske vize sva šla s tehnikom v Sirijo čez Bejrut, ker v Libanonu nisva potrebovala vize.

Ko so nas vozili po trasi, sem vedela, da je ISIS samo 10 kilometrov stran, povsem poleg nas. Potovali smo z izjemno hitrostjo 200 km/h. Naenkrat je avto močno zavil na nasprotni pas, ko je voznik zagledal motorista. Pozneje sem ga vprašala, zakaj je to storil. Odgovorili so mi, da se ponoči teroristi pogosto vozijo z motorji.

Tako smo prišlo do Damaska. Stanovanje, v katerega so nas pripeljali, ni imelo gretja. Ni bilo elektrike in tople vode, spali smo na nečemu, kar je bilo podobno majhnemu kavču – na pravem vzhodu postelj ni. Ob treh ponoči sem zaslišala, da se je začelo bombardiranje.

"Starši hodijo na pogrebe otrok, ne na poroke!”

Je ves Damask v takšnem stanju?

Bila sem na jugu in tam me je bilo strah stopiti na ulico. V očeh ljudi vidiš strah, ozračje je zelo težko.

Ste se na koncu srečali s starši vašega lika Mohameda? Kako vam je najprej uspelo vzpostaviti stik?

Sprejeli so nas zelo toplo in so nas celo pogostili. Dostopne imajo vse telekomunikacijske kanale,  uporabljajo socialna omrežja. Po srečanju z njimi smo se vrnili nazaj v Bejrut, nato pa smo v Libanona odpotovali še v taborišča v gorah, kjer smo snemali dva tedna.

So libanonska taborišča na vas pustila drugačen vtis kot nemška?

Seveda. Libanon nima nekih posebnih pogojev. V filmu imamo lik – moškega, ki ima 17 otrok. Živi v šotoru, ki je razdeljen na več delov. Sam krpa luknje, vsi spijo na tleh. Kljub obupni situaciji so nas ti ljudje želeli pogostiti, igrali so nam na udo (vzhodni glasbeni inštrument), šalili so se ... Živijo v upanju, da se bodo vrnili, vsi razmišljajo samo o tem. Seveda mnogi želijo v Evropo in izpolnjujejo obrazce. Vendar ne vzamejo vseh.

Na splošno je Libanon neobičajna država. Predstavljajte si, da je na ozemlju, ki je manjše od Moskovske pokrajine, prisotnih 18 veroizpovedi, tam živi 4 milijone prebivalcev in imajo 1,5 milijona beguncev iz Sirije. Pri tem nisem nikoli videla konfliktov med recimo kristjani in muslimani. Vsi sedijo v istih restavracijah, hodijo v iste kinodvorane, vsi so prijateljski.

Begunci se tam ne obnašajo tako kot v Evropi. Številni živijo pri prijateljih in sorodnikih, številnim so dali zatočišče. Ne obnašajo se tako kričeče in predrzno, kot se obnašajo nekateri begunci v Evropi.

Kakšne filme ste pripeljali na festival v Libanon?

Ta dokumentarni film smo končali dobesedno te dni in odločila sem se, da premiero pripravimo ravno v Libanonu, kjer smo posneli največ gradiva. Poleg tega naši partnerji s televizijske postaje Russia Today tja peljejo dva dokumentarna filma z naslovom Ženske proti ISIS (Женщины против ИГИЛ) in Območje nasprotij (Сектор противоречия). Prihajajo tudi režiserji teh filmov, ki bodo odgovarjali na vprašanja in vodili delavnice.

Prizor iz filma Posadka (Экипаж). Vir: Kinopoisk

Kako zastopana je ruska kultura v Libanonu? Govorijo tam rusko?

Veliko Libanoncev je študiralo v Sovjetski zvezi. Obstaja celo Združenje diplomantov sovjetskih univerz. Ti ljudje govorijo rusko, številni so se poročili z Rusinjami. Poleg tega tam živi 30 tisoč Rusov. Obstajajo Libanonci, ki se zase učijo ruščine in hodijo na tečaje. Seveda so v glavnem v prometu arabski, angleški in francoski jezik. Rusko kulturo slabo poznajo. Tako smo mi v neki meri zapolnili vakuum, ki je obstajal.

Se v Libanonu čuti vojna v sosednji državi?

Tam se čuti njihova prejšnja, državljanska vojna, na stavbah so še sledi bombardiranja, dokaj veliko je vojakov, kontrolnih točk, včasih se naokoli peljejo oklepniki, patrulje. Zraven podrte hiše lahko najdete galerijo sodobne umetnosti, okoli katere stojijo vojaki, naprej pa stoji sodobna kinodvorana. Država je skrpana skupaj iz različnih delov.

Enkrat sem bila na filmskem festivalu v Sarajevu, kjer je bilo zelo težko ozračje. Ni bilo stadionov, saj so se spremenili v pokopališča, ker niso imeli kje pokopati ljudi. V Libanonu pa se počutiš zelo lahko, želiš živeti, čeprav obstajajo kakšni takšni trenutki ... Prisotnost vojakov  nasprotno ustvarja občutek varnosti.

Sama sem tam potovala z avtom z voznikom, gledala sem lepa mesta, gore, proizvodnjo vina, šla sem na jabolčni festival. Ni me bilo strah. Tam je sodobno letališče, tam so taksiji, hoteli, čudovite restavracije, plaže, kinodvorane. Stvar je trenutno sicer takšna, da vam zdaj nihče ničesar ne garantira 100%.

Prevod je skrajšana različica intervjuja, ki ga je v ruščini prvotno objavila agencija RIA Novosti.

“Če v državi ne spoštujejo zakonov, se bo spremenila v razbojniško tolpo”