Irci so se spogledovali z rusko revolucijo

Vladimir Lenin, pisatelj Maksim Gorki in Josip Stalin na srečanju Socialdemokratske delavske stranke Rusije v Londonu leta 1907. Avtor risbe je Kamičev. Vir: Ulstein Bild

Boljševiška revolucija leta 1917 je navdihovala delavce po vsej evropski celini. Po koncu prve svetovne vojne so se stavke in delavski sveti množili od Nemčije do Madžarske, od Italije do Velike Britanije. Tudi na Irskem so ustanovili na stotine delavskih svetov – toda nobeden ni prišel niti blizu tega, kar je storil sovjet v mestu Limerick.

Pred ustanovitvijo sovjeta je okoli 15,000 delavcev sodelovalo na paradi 1. maja 1918. Tam so sprejeli resolucijo o solidarnosti z delavci po vsem svetu. Razglasili so, da »mi, delavci Limericka, pošiljamo bratske pozdrave delavcem vseh dežel, posebno spoštovanje pa izrekamo ruskim tovarišem, ki so se tako izjemno borili za svojo družbeno in politično emancipacijo.«

Bolj drastične akcije je leto dni pozneje sprožila aretacija Roberta Byrna, znanega sindikalista in pripadnik Irske republikanske vojske (IRA). Po aretaciji je Bryne začel gladovno stavko in so ga premestili v bolnišnico. Sledila sta poskus reševanja s strani tovarišev iz IRA in strelski spopad s policijo, v katerem je aktivist umrl. To je sprožilo dogodke, ki bi lahko celo povsem spremenili zgodovino.

Delavci prevzamejo oblast

Robert Byrne. Vir: javno dostopni viri (open sources)

V času pogreba se je na ulice podalo na tisoče ljudi. Britanci so se na to uporništvo odzvali tako, da so v mestu razglasili izredne razmere. Limerick je postal »posebno vojaško območje«, ljudi pa so prisilili, da pridobijo posebne dovolilnice za potovanje znotraj in ven iz mesta. Tisti, ki so živeli v različnih četrtih, so se morali prebijati skozi kontrolne točke, da so dosegli svoj cilj, dovolilnico pa so lahko zavrnili komurkoli. Delavci se niso bili pripravljeni ukloniti in so razglasili splošno stavko. Sodelovalo je okoli 14,000 delavcev – v celem mestu je takrat živelo 38,000 ljudi. Učinek je bil takojšen.

Da bi lahko mesto normalno delovalo, so ustanovili delavski svet. Ta sovjet je skrbel za obroke hrane, nadziral je cene ter skrbel za red in mir. O vandalizmu niso poročali. Male tatvine so se celo zmanjšale. Ko je delavcem zmanjkalo denarja, so začeli tiskati lastno valuto. Tiskali so celo svoje lastne informacijske liste. Gibanje je kot »sovjet« prvi opisal časnik The Irish Times in s tem seveda ni želel dati komplimenta. Toda delavci so ponosno to oznako vzeli za svojo.

Zgodovinar dr. Lysaght O'Connor je v svojem podrobnem in izjemnem popisu dogodkov predstavil zanimivo zgodbo ameriškega vojaškega oficirja, ki je obiskal Limerick in je presenečeno opažal, kako v redu deluje mesto. »Kdo vlada tam? Da prideš notri, moraš dobiti vojaško dovolilnico, da prideš ven, moraš dobiti dovoljenje od sovjeta,« poroča zgodovinar o njegovih besedah.

Predčasen konec

»Sovjetski« Limerick najbrž nikoli ne bi dobil toliko pozornosti, če ne bi prišlo do srečnega naključja. V mestu je bila že prej cela gruča novinarjev, ki so pokrivali poskus pilota, da preleti Atlantski ocean. S tem so dobili vstopnico za spremljanje dogajanja »iz prve vrste«.

Toda sovjet v Limericku ni živel dolgo. Za Britance zmaga delavcev nikoli ni prišla v poštev. Obstajalo je preveliko tveganje, da bi njihova zmaga v Limericku sprožila upor po celotni državi. Prav tako sindikati niso bili enotni pri stavki. Pod pritiskom močne Katoliške cerkve, Britancev, lastnikov podjetij in medijev so na koncu 27. aprila stavko preklicali. Delavci so zaprosili za dovoljenja in se vrnili na delo.

Zamujena priložnost?

Bi lahko Limerick postal irski Petrograd? Bi se lahko zaradi dejanj sovjeta v Limericku zgodila socialistična revolucija, kot se je to zgodilo v Rusiji? Tukaj mnenja niso enotna, toda mnogi socialisti in komunisti imajo tista dva tedna aprila 1919 za izgubljeno priložnost.

Ob bolj zgodnji vstaji irskih nacionalistov proti Britancem leta 1916 je Vladimir Lenin zapisal naslednje besede: »Škoda za Irce, da so vstali prezgodaj, še preden bi se lahko razvil evropski upor proletariata.« Enako je bilo leta 1919 prezgodaj za irske sovjete. Ker so bili še vedno pod škornjem britanske vladavine, je za večino Ircev prioriteto predstavljal nacionalizem, ne pa socializem ali komunizem. V poznejših letih so dvigali rdeče zastave tudi v drugih irskih mestih in krajih, toda nikoli niso stavili na delavsko republiko.

Vsi materiali so last FGRU "Uredništva Rossijskaja gazeta".

100 let pozneje: Zakaj v Rusiji danes ne bo nove revolucije