Kako so v Rusiji nekoč prali denar: trije domiselni načini

Iz Rusije so od leta 2011 do leta 2014 preko Moldavije in Latvije spravili približno 21 milijard ameriških dolarjev. Shemo “pralnega avtomata” oziroma “Laundromata” so razkrili v preiskavi mednarodnega Centra za preiskovanje korupcije in organiziranega kriminala (OCCRP) in ruskega časopisa Novaja gazeta. Odkritja so širši javnosti predstavili 20. marca.

Med fiktivnimi podjetji v tujini so sklepali lažne pogodbe o posojilih, pri katerih so ruska in moldavska podjetja nastopila kot poroki, nato pa so podjetja preko sodišč "prisilili", da poplačajo lažna posojila. Preko poplačevanja lažnih posojil je tako denar zapustil Rusijo.

Ruski goljufi pa so v preteklosti uporabljali tudi bolj domiselne metode pranja denarja.

1. Posneti film 

Maja 1988 je Sovjetska zveza dovolila zadruge, se pravi združenje oseb ali organizacij, ki je delovalo v splošnem gospodarskem interesu. Čeprav je Svet ministrov že decembra zadrugam prepovedal, da bi se ukvarjale s proizvodnjo filmov, pa je prav zadružni kino postal eden od resnih načinov za legalizacijo nezakonitih sredstev.

Je minister Uljukajev skorumpiran uradnik ali gre za spletko proti »liberalcu«?

Filmi (v večini primerov je šlo za tabloidne vsebine in nizkokakovostne filme) so za razliko od državnih snemali neodvisni filmski studii. Za zaposlene v filmski industriji je zadružni kino v obdobju perestrojke in 90. let prejšnjega stoletja postal vir dohodka, za nastajajoči razred “novih Rusov” pa metoda za pranje denarja, saj so se prav v tistih časih v neformalnem sektorju gospodarstva kopičile ogromne vsote denarja.

Prav “umazan” denar je postal pomemben vir financiranja filmske produkcije. “Zadruge so bile dobra priložnost za legalizacijo kapitala. Shema je bila zelo preprosta: oligarh ali bandit je dal milijon ameriških dolarjev za izdelavo filma. Od tega mu je režiser 900-950 tisoč ameriških dolarjev vrnil, ko je posnel film, za preostali denar pa so posneli film,” se v dokumentarcu o zadružnemu filmu spominja režiser Andrej Smirnov, ki je v času perestrojke vodil Zvezo kinematografov.

2. Kredit čistilki v višini 5 milijonov evrov

Leta 2013 je ruska Centralna banka odvzela licenco Master-banki. Ena od največjih bank v Rusiji, ki je delovala več kot 20 let, se je izkazala za eno od največjih pralnic denarja: po podatkih Centralne banke je Master-banka opravila za 3,5 milijard dolarjev sumljivih operacij.

Banka je uporabljala shemo, ki je v resnici bolj značilna za mala in srednja podjetja: za umik sredstev so vodilni izkoriščali podrejene. Čistilkam in varnostnikom so dajali fiktivne kredite v vrednosti 5 milijonov evrov in jim obljubili, da bo dolg ostal samo na papirju. Vodilni so dvigovali denar, dolg pa je obvisel na bilanci banke in na čistilki.

Protesti proti korupciji v Rusiji: »Hočemo spremembe, ne obljub!«

3. Unovčevanje materinskega kapitala

Unovčenje oziroma pretvarjanje nedenarnih sredstev v gotovino je potekalo tudi preko različnih fiktivnih poslov, pri čemer so bili nekateri od teh silno prefinjeni. Leta 2013 so v Rusiji pridržali goljufe, ki so ustvarili več kot 180 milijonov ameriških dolarjev z nezakonitim unovčevanjem materinskega kapitala.

Materinski kapital je oblika denarne podpore ruskim družinam. Do njega so upravičene družine, v katerih se je po 1. januarju 2007 rodil ali je bil posvojen drugi ali poznejši otrok. Sredstva je mogoče porabiti za izboljšanje življenjskih pogojev ali izobraževanje enega od otrok.

Po podatkih ruskega notranjega ministrstva je kriminalna združba, ki je bila sestavljena iz več kot 400 komercialnih podjetij, zbirala informacije o disfunkcionalnih družinah. Slednjim so predlagali, da jim bodo za certifikate materinskega kapitala izplačali denar v gotovini.

Pri polkovniku notranjega ministrstva so našli 140 milijonov dolarjev

Goljufi so z ženskami sklepali pogodbe v višini zneska materinskega kapitala (takrat je znašal več kot 6,5 tisoč ameriških dolarjev) za fiktivni nakup stanovanj. Potem so v imenu teh žensk kupili nepremičnino (ki je bila precej cenejša, kot so napisali v pogodbi), nato so državnim organom dostavili paket potrebnih dokumentov, s katerimi so dokazovali, da so kupili stanovanje. Na tej osnovi so prejeli materinski kapital. Del vsote so prevaranti vrnili družini, del pa so obdržali zase (od 30 do 80 %).