Izborsk: Duh Stare Rusije ob meji z Evropsko unijo

Vir: Lori/Legion-Media

Ivan Lermontov ima 76 let. Ima košato belo brado, ki spominja na škratovo ter  tanko orehovo palico, ki jo vedno vzame s seboj, ko zapusti svojo stoletje staro hišo. Zunaj se pojavi vsakič, ko se kdo približa Kapelici sv. Anastazije poleg vrat na njegovo posestvo.

Njegova mala lesena koča je velika ko kombi in jo krasi kupola iz kositra s križem, ki spominja na igračo. V 19. stoletju so jo postavili prebivalci vasi Brod v bližini Izborska, enega od najstarejših ruskih mest.

Vir: Danil Litvincev

»Naša kapelica stoji na starem žrtvenem kamnu. Izrezali so jo pred tisoč leti, še v poganskih časih ali pa še prej,« pripoveduje Ivan, ko glasno zadane s kupolo ob nožno polirano kamnito ploščo, ki jo vidimo pod verando.

Ivan pozorno gleda obraze gostov – skupina popotnikov iz Moskve, kamere v pripravljenosti. Ko ni bil zadovoljen z učinkom svojih besed, je dodal: »Videl sem kamnitega malika nedaleč od tu: bil je zbit na tla in je tam ležal, napol pokrit s šoto. Imel je telo, oči in usta – bil je čisto kot človek!«

Lermontov se spominja na ducate takšnih zgodb, s katerimi želi dokazati, da Izborsk nima dolgočasne zgodovino učbeniških podatkov, ampak resnične ostanke, na katere lahko včasih naletite. Mesto je uro in pol vožnje proč od Evropske unije in 800 kilometrov proč od Moskve. Leži na meji med Rusijo, Estonijo in Latvijo. Pred več kot tisoč leti je združitev slovanskih in skandinavskih plemen na tem območju rodila ruski narod. Danes sem prihajajo filmski režiserji, da bi posneli značilno rusko pokrajino, popotniki pa prihajajo na obisk v mesto, da bi spoznali običaje, ki jim pomagajo bolje razumeti največjo državo na svetu.

Vir: Danil Litvincev

Mesto za izbrance

Izborsk je starejši od Moskve in večine drugih ruskih mest. Prvič ga omenjajo v Pripovedi o minulih letih, v zapisu, ki opisuje, kako so bila slovanska plemena Krivičev in Slavjanov ter ugrofinska plemena Merija in Čudes naveličana fevdalnih vojn in so leta 862 z »druge strani morja« povabili Varjage, da »pridejo in zavladajo«.

Vir: Jurij Belinski/TASS

Ob 1150. obletnici je sodobni Izborsk videti bolj kot vasica enonadstopnih koč okoli kamnite trdnjave. Število prebivalcev doseže komaj 1000 ljudi. Prepričani so, da je ime naselja nastalo iz ruske besede izbrannij in tako pomeni »mesto za izbrance«.

Znanstveniki – arheologi in strokovnjaki za krajino, ki so spremenili Izborsk v zvezni muzejski park – se s tem v glavnem strinjajo. Njegove cerkve in trdnjave so dobile status nacionalnih spomenikov. Rusko pokrajino je tukaj snemal tudi sloviti sovjetski filmski režiser Andrej Tarkovski. Izborsk pa se lahko pohvali s še eno edinstveno značilnostjo, ki jo mnoga muzejska mesta nimajo: običaje in način življenja domačih »izbrancev«, ki imajo tujce še vedno za ekscentrike, ki so naleteli na njihovo vas po naključju.

Pod zaščito sv. Nikolaja

Hišo Ivana Lermontova je zgradil njegov ded leta 1913. Štiri leta po vselitvi se je zrušil Ruski imperij. Obmejno mesto Izborsk, »zibelka ruskega naroda«, je ostalo zunaj meja Sovjetske Rusije,v okviru Republike Estonije, zato so prebivalci lahko ohranili stare načine življenja, ki so jih po drugih delih države izbrisale sovjetske oblasti.

Vir: Lori/Legion-Media

Okna Lermontove hiše gledajo na hrib v višini 16-nadstropne zgradbe – tam je Truvorjevo gradišče. Na vrhu kraljuje cerkev sv. Nikolaja, ki je nastala na mestu poganskega svetišča in s svojo bleščečo belino spominja na svetilnik. Ravno površje hriba je bilo izbrano za kraj trdnjave že v 8. stoletju, torej pred pokristjanjevanjem stare Rusije. To je tisti Izborsk, ki ga omenjajo stari letopisi. Večina znanstvenikov predpostavlja, da je bila to prva ruska trdnjava.

»Vse moje življenje poteka pri sv. Nikolaju. Kot otrok sem hodil domov iz šole mimo cerkve z baklo v roki, sedaj grem mimo na poti do katedrale,« pravi Ivan Lermontov, gledajoč tempelj na vrhu hriba.

Dolga pot do templja

4. decembra zjutraj, ob pravoslavnem prazniku Božje matere, Ivan Lermontov prehodi tri kilometre po mokri in blatni poti, še preden vzide sonce. S seboj nosi čiste čevlje, da si sezuje blatne škornje in se preobuje pred vstopom v tempelj.

Vir: Lori/Legion-Media

Ko za seboj pusti močvirnate nižine, se povzpne po strmi kamniti poti do Truvorjevega gradišča do oddaljenih stolpov trdnjave Izborsk. V 14. stoletju so trdnjavo postavili vladarji Pskova, zahodno ruske kneževine, za zaščito pred vitezi Livonskega reda, ki so imeli sedež na območju današnje Litve in Estonije. Izkazalo se je, da je bila nepremagljiva: Preživela je na ducate obleganj skozi sedem stoletij zgodovine. Sovražnik ni niti enkrat zavzel trdnjave Izborsk, zato so Evropejci rekli Izborsku »Železno mesto«.

Nad obrambnim zidom se v sončni svetlobi lesketa kupola katedrale sv. Nikolaja – glavne cerkve v Izborsku in ciljne točke pohoda Ivana Lermontova. Nastala je v istem obdobju kot trdnjava, posvečena je bila najpozneje leta 1349 in je od takrat niso nikoli zaprli. Ob tem je treba pomisliti na dejstvo, da so večino ruskih cerkva v sovjetskih časih spremenili v skladišča ali garaže, v najboljšem primeru pa v muzeje. Tale katedrala je redek primer srednjeveške cerkve, ki se je zares ohranila.

Zvonovi donijo v srcu Izborska

Ob osmih zjutraj je v katedrali že okoli 40 ljudi. Stojijo v bližini sivolasega duhovnika v srebrni opravi, ki napol recitira in napol prepeva v cerkvenoslovanščini. Malo ljudi jo razume, a vseeno ostaja primarni jezik ruskega pravoslavnega bogoslužja. Pod plastjo zmrzali skozi okna prihaja bela, hladna svetloba. Okviri tanke cerkve pokajo. Štirideseterica župljanov lahko vidi svojo sapo.

Vir: Vostock-Photo

Ko duhovnik utihne, se župljani – ženske s pisanimi rutami in moški v temnih jaknah, vključno z Ivanom Lermontovim – spoštljivo pokrižajo in stremijo v ikono sv. Nikolaja na enem od zidov. Kupola začne vibrirati, ko mežnar zaniha zvonec največjega zvonika, ki je nekoč opozarjal meščane na prihajajočega sovražnika. Sedaj priča o še živem utripu tega starodavnega mesta.

Otočje Solovki: Kaj lahko vidite na teh skrivnostnih otokih