National Interest: Kljub retoriki se evropske države ne bojijo Rusije

Kljub besedam voditeljev evropskih članic zveze NATO, da Rusija zanje predstavlja grožnjo, s svojimi dejanji vedno znova kažejo, da niti sami temu ne verjamejo, je prepričan politični komentator Doug Bandow v prispevku za The National Interest, ki so ga povzeli tudi v ruščini pri agenciji Regnum.

Zahteve ZDA po povečanju obrambnega proračuna članic je Bandow tako označil za prelaganje odgovornosti za lastno varnost na druge države, »Rusija pa je spet začela igrati vlogo 'nujnega' sovražnika« za tiste, ki želijo vrniti energijo zvezi NATO, nastali pred več kot 70 leti v popolnoma drugih okoliščinah.

Retorike, kako naj bi bil »hitlerjevski« Vladimir Putin po »okupaciji« Krima in »intervenciji« v vzhodni Ukrajini pripravljen okupirati preostanek Ukrajine, baltske države, vdreti v Poljsko ali ogrožati skandinavske države, ne spremljajo primerna dejanja evropskih držav na področju obrambe. Tako so še leta 2014, ko se je Krim priključil Rusiji, evropske članice zveze NATO zmanjšale svoje kolektivne izdatke za en odstotek, medtem ko so leta 2015 zrasli le za 0,5%, leta 2016 le za okoli 3,8%, razlaga avtor prispevka.

Bandow pravi, da so evropske članice Nata za oborožene sile lani namenjale zgolj 1,47% svojega BDP-ja, kar je še vedno manj kot denimo leta 2009, ko je delež znašal 1,69%. Samo pet članic izpolnjuje zahtevo, da obrambi namenja 2% BDP-ja (ZDA, Estonija, Velika Britanija, Grčija in Poljska), pri čemer je Grčija to storila zaradi Turčije, Poljska pa je to storila s spretnim manipuliranjem statistike. Države, kot so Slovenija, Češka, Madžarska, Španija in Luksemburg, namenjajo obrambi celo 1% ali manj.

Pisec razmišlja, da je nekoliko nenavadno, da bi morale države povečati obrambne izdatke na 2% BDP-ja do leta 2024, ko pa naj bi bila Rusija po razmišljanju nekaterih takoj »pripravljena moriti in sejati kaos po Evropi«: »Ta ali drugi cinik bi lahko sklepal, da so bile zadnje obljube narejene zato, da bi zadovoljili Washington, ne pa odvračati Moskve. Zakaj bi danes zapravljali denar, če lahko čakamo sedem let?« V prispevku preberemo, da so se mnoge evropske države zavezale k zelo majhnemu povečanju obrambnega proračuna, celo Nemčija z močnim gospodarstvom in vojaškim potencialom za 3,6%.

Po drugi strani »celo države, ki najmanj zapravljajo za obrambo, ne vidijo razlogov za vlaganje v svoje oborožene sile, saj so njihovi izdatki za obrambo že sedaj večji kot pri Rusiji. Evropske države zveze NATO so po nekaterih ocenah tako porabile 265 milijard $ za obrambo, kar je skoraj štirikrat več, kot je porabila Moskva – 68 milijard $.«

Pisec razmišlja, da seveda Rusija deluje bolj enotno kot 26 članic posebej, toda ne gre za takšnega vojaškega mogočneža, kot je bila nekoč Sovjetska zveza, kar po njegovem mnenju denimo kažejo rezultati konflikta v Gruziji. Tudi v gospodarskem smislu je EU 13-krat močnejši od Rusije, EU ima trikrat več prebivalcev, zato obsežna ozemeljska ekspanzija ni niti racionalna s stališča ruskih oblasti.

»Celo če bi Moskva zares osvojila Evropo, kako bi jo upravljala? Kaj bi imel od tega predsednik države Vladimir Putin, če bi začel vojno, ki jo lahko dobi le v primeru, da bi se zavezništvo odločilo, da se temu ne zoperstavi?« se sprašuje Bandow, ki meni, da je Rusija še manj nevarna za ZDA, ki bi se lahko izognila konfrontaciji z Rusijo tudi na Bližnjem vzhodu.

»Blok NATO je postal presenetljiv uspeh, ki je omogočil obnovo Evrope pod ščitom ZDA. Zdaj morajo države Evrope nase prevzeti odgovornost za evropsko obrambo. Naj se sami odločijo, kaj jih ogroža in kako se proti temu zaščititi,« je zaključil ameriški pisec.