Oh, ta skrivnostna ruska duša!

“Če hočete videti učenega Nemca ali Francoza, kako izjavi neumnost, ga vprašajte, kaj si misli o Rusiji. Ta tema nanj deluje kot alkohol, in človek izgubi dar razmišljanja”, je pisal ruski pesnik, knez Pjotr Vjazemski.

Tujce je pri Rusiji vedno vznemirjala njena nepredvidljivost in navidezna nezmožnost, da si logično razložijo dogajanje. Potrpljenje in ravnodušje v kombinaciji z neukrotljivostjo in razuzdanostjo, darežljivost, ki stoji z ramo ob rami s pohlepom, modrost z neumnostjo, med religioznostjo in ateizmom je samo en korak, in prav nič čudnega ni, če se Rusi pol ure za bratenjem stepejo, nato pa ravno tako hitro pozabijo na vse žalitve in se vrnejo za mizo.

Rusije ne morete razumeti z umom, v Rusijo je treba verjeti. To so prve besede, ki padejo na pamet vsakomur, ki je kdaj bral Fjodora Tjutčeva, in stoji pred nalogo, da ugane rusko dušo.

Ali je tudi nam tako skrivnostna? Ali pa je morda pojem malo širši, in zajema celotno slovansko dušo? Navedli bomo glavne značilnosti ruske mentalitete, vi pa presodite sami.

»Rusije z razumom ni mogoče razumeti, v Rusijo je mogoče samo verjeti …«

Vzdržljivost, potrpežljivost

... oziroma močan živčni sistem. Zadnje, kar lahko rečemo o Rusih, je to, da so razvajen in zahteven narod. Surova narava jih je naučila, da so potrpežljivi, da imajo skromne življenjske potrebe, da so iznajdljivi, racionalni in trdnega karakterja.

Življenje je nepredvidljivo, zato se je treba prilagajati novim okoliščinam. Rusi odlično vedo, kako najti pravi izhod iz težke situacije. Za to je potreben “klik” oz. po njihovo »smekalka«. Morda tudi zaradi nejasnosti, kaj bo prinesel jutrišnji dan, ne želijo gledati preveč naprej v prihodnost, ampak se raje ukvarjajo s preteklostjo.

Obstaja tudi teorija, da je vzrok za psihično vzdržljivost Rusov v njihovi hrani. V osrednjem delu Rusije so namreč zmeraj vzgajali trde sorte pšenice, tako da je bil tudi kruh, ki so ga pekli, črn ržen kruh, bogat z B vitamini.

Dolga pot do ruske duše

Zavest, neravnodušnost in občutek za pravico in poštenost

“Ruski narod je narod srca in zavesti. To je izvor vseh njegovih vrlin in pomanjkljivosti. Za razliko od zahodnega človeka so osnova vsega tukaj dobrota, neka mera domiselnosti in občasno emotivni pogled na svet. Od tod izvira potrpežljivost – svetinja ruskega človeka, enostavnost in vrline, neverjetno umirjen odnos do smrti, kakor tudi do skrajnih oblik zla,” je pisal ruski filozof Ivan Iljin.

Ravnodušnost v Rusiji je redka. Rusi sočustvujejo s šibkejšimi, bolnimi, brezpravnimi in nesrečnimi. Ni zastonj pregovor, da ženske iščejo bogate in uspešne, ljubijo pa siromašne in nemočne. Rusi ne čakajo, da jih nekdo prosi za pomoč, in ne pomagajo zato, da bi slišali besedo “hvala”.

Iskanje pravice v vseh možnih situacijah je v ruskih genih, saj Rusi postopajo, kot jim veleva občutek. Zavoljo pravice in poštenosti so se začele vstaje, odstavljalo se je vladarje, delovalo se je proti logiki in razumu, nosile so se glave v torbah, dogajale so se tragedije… Vendar se ni odstopalo od ideje družbene pravičnosti.

Kolektivizem

Rek “Mi smo vsi svoji” je precej razširjen v ruski zavesti. Pojem zasebnosti ni posebej cenjen.

Medtem je konformizem, obnašanje v skladu z normami in pričakovanji pogost pojav, čisto v smislu “kakor ostali, tako tudi jaz”. Rusi radi vidijo, da je pri njih tako kot pri ostalih, da ne bi kdo kaj slabega pomislil o njih: “Kaj pa bodo ljudje rekli?” Obstaja šala, da je samo Rus sposoben pospraviti hotelsko sobo pred odhodom.

Viktor Jerofejev: Danes potrebujemo »novega boga«

Patriotizem

Kolektivizem je najbolj izražen v času vojne. Patriotska nastrojenost sicer obstaja tudi v drugih koncih sveta, ampak osnove za njo so druge. Ruski patriotizem temelji na zavesti narodne enotnosti pred grožnjo popolnega uničenja ali zasužnjenja, kajti skozi zgodovino so si sovražniki Rusije postavljali prav ta dva cilja.

V okviru takšnega skupnostnega razmišljanja je želja po zaščiti domovine pred družino ali domom. Individualizem v Rusiji nikoli ni užival posebne družbene vrednosti, in nihče ga ne bi branil v primeru grožnje.

Miroljubnost in gostoljubnost

Rusi nikoli niso imeli velike potrebe, da bi povečevali življenjski prostor, ampak da ohranijo obstoječega. Od tod tudi njihova miroljubnost. “Tujega nočemo, svojega ne damo,” je rek, ki je znan tudi med Slovenci. “Preko morja je topleje, ampak pri nas je svetleje,” je še en poveden pregovor. Od tod izvira značilna ruska gostoljubnost, dobrodušnost in toleranca do več kot 150 narodov, ki že stoletja živijo v tem delu sveta.

Vera in čudeži

Čeprav so Rusi načeloma religiozni, imajo pregovor: “Dokler grom ne udari, se mužik ne bo prekrižal.” Rusi verjamejo v čudeže. Ivan bedak, glavni junak ruskih bajk, leži 30 let na peči in ležal bi še naprej, če ga čudežne zveri ne bi spremenile v princa. V ruščini obstaja beseda avos’ (авось), ki se je ne da prevesti. Predati se avosu, pomeni delati nekaj brez posebnega napora, ampak istočasno ob pričakovanju, da bo izpadlo dobro. Živeti v prej omenjenih nepredvidljivih okoliščinah je mogoče samo z neomejeno mero optimizma.

Filozofski dar in duhovno, ki je nad materialnim

Morda so prav zaradi takšnih razmer Rusi nezainteresirani za materialna vprašanja, so pa zmeraj pripravljeni odkrivati smisel življenja. Povsem običajni pogovor o življenju lahko zato kaj kmalu dobi izjemne razsežnosti. Rusi radi dokazujejo svoj prav in se niso pripravljeni kar tako vdati. Povzdigovanje glasu in mahanje z rokami služita kot svojevrstna demonstracija pravice. “Resnica je več vredna od zlata,” in spor se ne bo polegel, dokler močnejša pravica ne zmaga.

Morda je to rusko dušo res težko razumeti, lahko pa jo vzljubimo z vsem srcem.

Popivanje z Rusi je svojevrstna umetnost